J. O. Hrvatin: Mune na početku 20. stoljeća
Autor: Portal Poduckun 20.05.2023
Kome neće srce zaigrati kada čita ove crtice, izreke i stare viže, posebno onima kojii su išli „na noge“ iz Muna i Žejana na šapljanski štacjon, po putu i stazama. Jesu i mačkare iz Muna u Pasjak, oko 1955. g, z lumbrelami.
Članak je najljepši opis Muna i žitelja, nošnje i življenja, prava turistička kartulina, a objavljen u Trstu 1928. g. Mnoge nošnje su izgorile 1943-1944, a Munke, po starom običaju, s njima pokopane.
Poštujući autora i njegov zanosan tekst, nisan imao srca prevoditi. U zagradi su pojašnjene samo manje poznate riječi, a dodao sam par slika iz svoje arhive.
Fašistički talijanski režim je 1928. leta zabranio Društvo Edinost pa je ovo možda zadnji članak. Nije potpisan. Urednik je bio Josip Vilfan.
Edinost: glasilo slovenskega političnega društva tržaške okolice (12.08.1928, letnik 53, številka 192)...Vir: Edinost (Trst) Narodna in univerzitetna knjižnica
Takoj boste, bralci, na jasnem o kom mislim govoriti, če vas spomnim na one čase, ko se je po naši deželi prodajal istrski jesih. Gotovo vam je še živo v spominu majhen konjič, voziček s par sodi in bariglo, zraven pa Čič v narodni noši, ki je v enomer kričal skozi vas: jesiha, jesiha. Hvalil je svoje blago in se primojdušal (zaklinjao se) o njegovi pristnosti, da so morale biti gospodinje prepričane o izborni kakovosti jesiha.
Hoteli smo poznati jesiharje, tudi od drugih strani, ki so zelo zanimive, zato smo jih obiskali na njihovem domu v Čičariji - v Munah in Žejanah.
Izstopili smo iz vlaka v Šapjanah v Istri in krenili proti Pasjaku, vasici ob državni cesti Reka-Trst, zahodno od Šapjan. Izredno strma je ta cesta, menda je ne prekašajo (nadvisuju) glede strmine niti one v visokih Alpah. Prijatelj B., ki baje (tobože) pozna tudi strmino na Veliki Zvonar (Grossglockner, Koroška, Austrija), je to cesto krstil s »krvavi pot potil«. In vendar se je vozniki skoraj bolj poslužujejo kot one skozi Bistrica, ker potezajo za ta kratko pot, kakor je ugotovil B. Dobro, da smo nad Šapjanami krenili s pokrajne ceste na levo po krajšenci, za katero smo nalašč (samo za to) najeli v Šapjanah vodnika. Treba je bilo prekoračiti precejšnjo strmino med razredčenimi bukovimi debli in njihovimi vejami katerih senca nas je tako prijetno obsenčala. Pred 50 leti so rastle tukaj orjaške bukve. Danes kažejo izčrpano lice; največje debla imajo mogoče premer 3 dm. Gozd jo skoraj edina gospodarska vrednost Šapjancev, Starojcev, Vodičanov, Muncev in Žejancev, ki tukaj ogljarijo. Vodnik nam je pravil, kako so predniki pravili o volkovih teh gozdovih, kako so se za časa Francozov ljudje skrivali po gozdnih kotlinah in kako so v onih časih prerokovali: Tod bo tekla Železna kača, voz bo brez živine drvel po cesti, in v zraku bodo železni ptiči. Takrat se bo dogajalo, da bodo kokoši znesle v popoldanskih urah in v gozdu ne bo skrivališča skoraj niti za zajca. Slabo bo takrat. Prerokbe so se uresničile.
B. je celo pot nekaj godrnjal (mrmljao) in se jezil nad stezo, ki jo je nazval krajšenca-daljšenca. Ko jo izpotil nad 2 litra telesne vode - vsako uro 1 liter, smo dospeli v Velike Mune, ki leže v sredini gole kamenite planote (visoravni), kjer ni vsega polja za dobrega kmeta in vendar šteje vas 146 hiš. Ni to kaka istrska vas z bornimi (siromašnim) kočami. Lepe, trdno zgrajene hiše so krite z opeko in pobeljene, nekatere imajo obzidano dvorišče z lepim portalom. Malokatera vas pozna tak red in snago kot Mune: na dvoriščih, ob gnojiščih in gospodarskih poslopjih - povsod odseva čut Muncev za snago na način, da smo se celo mi, ki nas jo prešinila večja izobrazba, čutili pod njimi.
Še prijetnejšo občutko imaš če pokukaš v notranje prostore: povsem belo, čisto, svetlo. Tako je v veži (u munskom govoru veža je pretprostor), v kuhinji, v sobah, pa naj si kajžar s pritlično hišico, ali pa boljši posestnik.(kajžar, od Kaiser, najamni radnik na javnim poslovima. Nije imao posjeda-njiva i ostalih, samo kućicu. „Boljši posestnik“ je jusar.
Skoraj vsaka hiša ima železen štedilnik, vedno svetel ko solnce, nikjer ne manjkajo zavese pri oknih. Hišni prostori so slikani. Tudi posoda in perilo je tako snažno, da si bolj ne moremo misliti.
Ljudstvo ima torej visoko razvit čut za snago in lepoto, in če bi merili kulturo po količini porabljenega mila (sapuna) po snagi, bi morali postaviti Munce v prve kulturne vrste.
Kar se tiče značaja so precej živahni, zgovorni, zelo vljudni in uslužni. Govorijo zategnjeno pojoče. Zelo so čustveni in mehkobni, kar veje tudi iz domače govorice in narodno pesmi. Evo del ene pesmi: Ljepa mi je šipkova rožica još mi ljepša mlada djevojčica. Drage so mi va polju rožice, još mi draže tvoje bjelo ličece. Majko moja, moj mi je dragi, gdje si, dragi, serce mi te traži. Ljubav gine, povenit će mladost i. t- d.
Govorica vsebuje marsikatero (često) slovensko besedo, ker Čičarija je prehod Slovencev na Hrvate. Razen hrvatskih listov («Istarska riječ», «Pučki prijatelj«) čitajo tudi slovenske liste («Edinost» in «Mali list»). V Vel. Munah je lepa cerkev in aola, in narod rad moli in se tudi rad uči." Zato tudi ljubijo in spoštujejo duhovnika in učitelja. Ravnokar so brez duhovnika, kar zelo pogrešajo (žale). Kako so spominjajo bivših slovenskih učiteljev! Čudili smo se veliki naravni inteligenci ljudstva. Le nekaj mesecev naj gre v svet, pa se vam popolnoma prelevi (preobrati) na zunaj in znotraj.
Še vedno se poznajo močne družinske vezi, kjer se očituje medsebojna pomoč in spoštovanje spram starijem in starejšim. Imeli smo priliko videti občevanje med materjo-vdovo in njenim že odraslim in oženjenim sinom. Krasen zgled ljubezni in udanosti sina do matere. Nagovarjal jo je z «mamica«, jo lepo prosil in jo poslušal. Pred nekaj tedni je umrl gospodar in vsi hišni občutijo težko izgubo. A ne očitujejo bolesti, vsak zase jo pritajeno in udano prenaša in ne toži.
Zapeli smo par pesmi, a smo prenehali, ko smo zvedeli o nesreči. Opravičili smo se. «Što čete» - pravi gospodinja - vdova, «on je tamo i ne može nam pomoć. Mi pak moramo, da živimo i gledamo, da bo za sve prav i dobro. Možete pjevati, jer ljepa pjesma ne žali (ožalošćuje) nikoga ne žive, ne umrle.»
Ali ni to izraz moralne kreposti in zdravega življenjskega smisla? Če primerjamo to preprosto in zdravo naziranje z modernim in v žalni pajčelan (veo) zastrtim žalovanjem, pomešanim z vedi Bog kakimi sanjami ob svežem grobu - kje je več življenja ali narobe: kje je pot vara?
Primerjajmo ta prikupljiva selišča (naselja) in njih prebivalce z njih pusto in nago prirodo in vrzimo pogled v bolj oddaljene šibko (slabo) pogozdeno hribe, imamo lahek odgovor: Trdo življenje utrjenega ljudstva. Les je njih edini dohodek, les, ki gre v obliki oglja v Trst in Reko. Polja ni, živine zelo malo. Male Mune, ki so pet minut od Velikih Mun, n. pr. imajo okrog 150 glav goveda, okrog 50 konj in okrog 100 ovac, dočim so nekdaj redili do 40 kvarnarov ovac (kvarnar je 40 ovac). Iz mleka narejajo jako okusen sir.
Tem skromnim gospodarskim razmeram morajo primerno prilagoditi njihove zahteve. Vendar pa se tudi tukaj opaža nove nazore in potrebe. Stara noša izginja- le najstarši moški in ženske nad 25 let stare so jo še ohranile. Prvotna moška obleka je obstojala iz belih volnenih hlač do kolen, iz belega telovnika iz trdega sukna, obrobljenega z zelenim trakom in iz belih volnenih nogavic. Nosili so srajce iz domačega platna, srednje visok in izbočen klobuk iz trde klobučevine in opanke. Ženska narodna noša je bolj pestra (bogatija). Na črnem krilu s kratkimi rokavi - pravijo mu kamižot, ki je vedno rdeče obrobljeno, je kratek različno barvan predpasnik. Srajca -opleče- je vedno snežno bela in z dolgimi rokavi; prej so bile delane na roko. Tudi ženske imajo vedno. Najlepša je volnena ruta (faculet) z rdečo temeljno barvo in različno okrašena najčešče pa s sliko cveta vrtnice. Rob rute ima vedno coflje. Dobivajo jih iz Budimpešte.
Prvotno so Munci in Žejanci prodajali bruse, ki so jih kupovali v Brkinah (Brkini, brdski kraj od Ilirske Bistrice na jug-zapad) . Na kljuse so naložili 8 do 12 komadov in šli ž njimi precej daleč. Bruse so zamenjevali za živež. Leta. 1754. pa jim je M. Terezija na njihovo prošnjo izdala posebno dovoljenje za prodajo istrskega jesiha in to radi njihovega izredno slabega gospodarskega položaja. Res so tedaj imeli lepe gozdove, a les ni šel. To dovoljenje (za kućarenje) je veljalo le za Munce in Žejance in se je moralo vsako leto obnoviti. Na to misel (prodajo jesiha) so prišli po nekem trgovcu iz Podgrada ki je prodajal tak jesih in jim pozneje dajal tudi špirit, da so si ga sami lahko napravljali. Najprej so poskušali srečo po bližnjih krajih, a ko je prodaja procvitala, so potovali po vseh avstrijskih deželah. Jesih je bil dober «za eno oko«, tako pravijo. Prvotno so ga napravljali s špiritom, ki so ga naročali v Pragi, pozneje pa so rabili esenco. Za »pristnost« istrskega jesiha je značilna pesem - „kupite jesiha ljutega, več vode nego drugega, Čič kamo počiva, tamo doliva.“
Aprila so napregli in se vrnili v oktobru. V tem času so zaslužili od 7—800 gl., torej lep zaslužek, ki so ga skupno porabili za nakup raznih potrebnih reči, za popravo hiš itd.
Sedaj je ta obrt prenehala in se, kot jo povedano, bavijo z ogljarstvom.
Žejanci se ločijo od Muncev le po narečju, ki ga vedno govore med seboj. Podobno je romunščini. Sicer pa so potomci Romunov, ki so došli tja v srednjem veku (menda v 16. stoletju). Ljudstvo pa pravi, da so se prvotno tamkaj naselili le trije Romuni - bratje. Pismen jezik Žejancev pa je bil prej hrvatski; s sosedi in tujci občujejo v narečju kot Munci.
Čvrsto, telesno in naravno zdravo je to ljudstvo. Kot kremen je.
Autor: Josip Orlando Hrvatin
